»Zgodilo se je, da sem stregel po življenju ženski, ki v najvišji meri zasluži vse spoštovanje, vso čast. Gospa Rênalova je bila zame kakor mati. Moj zločin je strašen in izvršil sem ga s premislekom.«

»Približal sem se prasili, ki traja in čaka....nič in vse mojega življenjskega vodila sta se mi spojila v eno samo čarovno besedo: sem.«

»Prevozil sem s to 'kočijo' vso deželo čez hribe in doline, čez ravnine in puščave, zdaj pa sem se izgubil v domačem mestu.«

»Življenje je bilo nepopisno več od skupne vsote vsega, s čimer sem ga poskušala zapolniti. Bilo je vse tisto, kar mi je ušlo izpod nadzora. In vse, čemur sem se odrekla. Življenje so bili vsi, ki so odšli brez slovesa, da bi me razsrediščili. Prepustili sebi. Ali drugim.«

»Nihče me ni mogel videti in včasih sem zrl globlje v notranjost gozda, a največkrat sem nadzoroval hišo, njena okna in predvsem vrata. Zvoki. Zveni. Šumi. Močno so me pritegovale hišne melodije, kot sem poimenoval vse zvočnosti, ki sem jih slišal doneti iz hiše.«

»Vsako besedilo Dnevnika kuge sem napisal, kot da bi bilo zadnje, ne zato, ker bi mislil, da lahko umrem ali da bo konec sveta, ampak ker sem vso energijo dneva dal v besedilo – nobene municije si nisem prihranil za naslednji dan: vse je zdaj.«

»Jaz sem skrit v nebu, jaz sem skrit v miru.«

»Res sem nesrečnik, Ti, najdražja, pa si očitno bila poklicana za ravnovesje vsej nesreči.«

»Bil sem tako rekoč nesmrten, vse do tistega poznega oblačnega popoldneva leta 1981, ko …«